Aging is a complex multi-factorial process that affects all living things. It is defined as gradual loss of body function over time, making us increasingly vulnerable to a wide range of diseases. It starts at the cellular level, which gradually leads to a malfunction of tissues, organs, and ultimately, the whole organism. Aging affects all organic systems; amongst them is the most exposed and evolutionarily most developed system – the immune system. A consequence of age-related defects of the immune system is the emergence of most age-related diseases such as cancer, autoimmune diseases, cardiovascular diseases, infections, as well as certain cognitive impairments. Improving the functioning of the immune system could prevent or delay the onset mentioned age-related diseases. One of the potential therapeutic procedures is heterochronous autologous transplantation of young hematopoietic stem cells that could be taken from a person, stored in their youth, and transplanted back to them in their old age. This procedure could significantly improve the immune system and consequently reduce morbidity and mortality.

People are living longer – no longer because of reduced child mortality, but because we are postponing the ill-health of old age. But we’ve seen nothing yet: regenerative medicine and other new medicines will eventually be so comprehensive that people will stay truly youthful however long they live, which means they may mostly live very long indeed. I will discuss both the biology and the sociology of what will be the most momentous advance in the history of civilisation.

The lecture will be held by dr. Evgen Benedik with a special introduction from dr. Brane Gaber, a pediatrician with 40 years of experience working in the intensive care unit. Dr. Gaber will begin by sharing his personal experience with ageing and the good practices he believes can help you age well and postpone many age related diseases.

Ageing, one of the greatest challenges in healthcare today, a complex process that results in progressive decline in intrinsic physiological function leading to an increase in mortality rate, has been shown to be affected by early life nutrition.  Awareness is growing that a healthy eating habits and healthy lifestyle during pre-pregnancy period (for women and men), during pregnancy, during breastfeeding as well as up to second year of child’s life (first 1000 days) and all until the beginning of adulthood (first 8000 days) determine the optimal health of the child throughout life (reducing the chances of developing overweight, diabetes, allergies, high blood pressure, cardiovascular disease and metabolic diseases). This effect is not seen only during infancy but also beyond the adulthood, which is called metabolic or nutritional programming. Further understanding of the extent and nature of how early nutrition influences the ageing process will enable the development of novel and more effective approaches to improve health and extend human lifespan in the future. However, tackling the epidemic of chronic diseases requires a comprehensive life course approach that must include entire society as well as healthcare systems. The health and well-being of the next generation must be everyone’s business.

The promotion of healthy longevity can address at the root the urgent challenges of the aging population. International public support is a necessary condition for the successful adoption and implementation of healthy longevity policies. The policy initiatives should be international as well as national and local taking into consideration the particular circumstances and strengths of each country and place.. Several successful public initiatives, national and international, in support of longevity science will be presented, and directions for future activities will be outlined.

The covid-19 kills almost only old people. Never before in the history of mankind has a disease been fought so quickly, with so much energy and resources. If the human life of the weakest had weighed only slightly less in the balance, many states, perhaps all of them, would have limited themselves to more moderate measures, “accepting” more deaths. How to enlarge the will to fight against this disease to a fight for longevity? How to better use big data, A.I., sharing of medical and scientific knowledge to insure a longer and healthier life for all?

The rapid pace of technological innovations in biomedical sciences, engineering, computing, electronics, biomaterials, nanotechnology, artificial intelligence etc will profoundly impact on healthcare systems, ageing, and patient care in the very near future. This talk will focus on some of those advances and how synergies and melding of diverse sciences are leading to important new healthcare applications.

What attitudes do Slovenes have toward healthy longevity technologies? Do they desire an above average lifespan if the assumption is healthy ageing? How much would they be willing to pay to achieve it? What attitudes do Slovenes have towards the elderly? How do the answers to these questions change when thinking about living a healthy longevity scenario set in 2040? Our study examined the views of 768 Slovenes taking into consideration potential changes in underlying demographic and socio-economic factors, such as gender, age, net monthly income and level of education. The focal point of our research was a 2040 Healthy Longevity Scenario and its viable impact on shifts in attitudes towards healthy longevity technologies, ageing and the elderly.

How might the public attitude change, between now and 2025, regarding the feasibility and desirability of people routinely living healthy lives of 100 years or longer? This talk will outline a number of scenarios, including “inertia prevails: little change in attitude”, “hearts harden: growing disbelief and opposition”, “interest surges: increased understanding and enthusiasm” and “conflict grows: bitter rivalries dominate”. What steps can be taken, in the next 18 months, to help change the probabilities of these different scenarios? The speaker will draw on his experience of technology marketing, his studies in the history and philosophy of science, and principles from the discipline of foresight.

Starost je najpomembnejši dejavnik za razvoj kognitivnega upada in demence. Poškodbe osrednjega noredrenergičnega jedra v človeških možganih, locus coeruleus (LC), pomembno prispevajo k razvoju nevrodegenerativnih bolezni. Difuzne anatomske projekcije nevronov jedra LC in sproščanje noradrenalina (NA) iz živnčnih končičev stimulira astroglijo, homeostatične celice nevroglije. Te so obogatene z adrenergičnimi receptorji. Ugotovljena je bila neposredna povezava med zmanjšano noradrenergično inervacijo in med kognitivnim upadom pri nevrodegenerativnih boleznih. To napeljuje na hipotezo, da odpornost nevronov jedra LC na nevrodegeneratini propad, zrcali t.i. »nevralno rezervo«, ki določa kognitivni upad. Defecit noroadrenergične inervacije v možganih bi lahko upočasnili ali celo preprečili s povečanjem aktivnosti še obstoječih nevronov LC, s celičnimi presadki noradrenergičnih nevronov in/ali z uporabo učinkovin, ki delujejo podobno kot deluje NA na astroglijo. Te tri strategije bo predavanje izpostavilo v luči razumevanja, kako astrociti delujejo kot integrator nevronskih mrež pri procesiranju informacij v možganih v normalnih in patoloških stanjih pri staranju.

V staranje so vpleteni vsi deli telesa, a eno najpomembnejših prizorišč staranja je kri. Pri tem so posebej važne celice imunskega sistema, ki lahko povečajo količino oksidativnega stresa v krvi. To se lahko zgodi bodisi kot odziv na prisotnost patogenov, bodisi kot rezultat kroničnega vnetnega odziva, ki spremlja proces staranja. Pri vračanju oksidativnega stresa v krvi nazaj v sprejemljive meje igrajo pomembno vlogo antioksidativni encimi. Eden od njih je paraoksonaza 1 (PON1), ki je navadno prisotna znotraj delcev HDL in ki lahko cepi različne vrste substratov; sklepa se, da deluje antioksidativno zlasti prek svoje laktonazne in arilesterazne aktivnosti. Zmanjšano aktivnost PON1 so povezali že s številnimi boleznimi, ki spadajo v okvir staranja, med drugim z demencami in srčno-žilnimi boleznimi, prav tako pa bi PON1 lahko bil povezan z dolgoživostjo samo. Pomembno je, da PON1 preučujemo v kontekstu mreže encimov, v katero je vpleten; obenem pa je ta mreža pomemben dejavnik pri procesu vnetja in bi lahko bila tudi del pojasnila za fenomen »mlade krvi.«

Odločevalci glede ukrepov za zajezitev okužbe z novim korona virusom v Sloveniji so moralno relevantna dejstva okužbe z novim koronavirusom kot sta visoka obolevnost starejših in omejenost resursov morali presoditi v luči zakonske »pravice do najvišje stopnje zdravja« (ZZVZZ, 2. čl.) in ustavnega načela enakosti (14. čl. U RS). Zaprtje družbe je sicer maksimiralo zdravstvene koristi starejših, njegova izvedba pa je znotraj te populacije izrazito diskriminirala stanovalce DSO, ki so umrli v nesorazmerno visokem deležu. Tudi če sprejmemo teorije racioniranja resursov na starostni podlagi, te ne morejo upravičiti velike razlike v zdravstvenih tveganjih stanovalcev DSO na eni in vsemi drugimi starejšimi občani na drugi strani. Ta razlika ne izpolni Rawlsovega kriterija »poštene enakosti možnosti« dveh sicer primerljivih populacij. Poleg tega so moralno sporni še: vnaprejšnja ‘triaža’ oskrbovancev, njihovo redko napotovanje v bolnišnice in netransparentnost sprejetih odločitev.

Starizem je pojem, ki predstavlja diskriminacijo starejših ljudi, prizadene pa lahko tudi druge starostne skupine. V naši raziskavi smo zajeli 768 anketirancev in ugotavljali ali smo Slovenci diskriminatorni do starajoče se populacije ter kako se to povezuje z našo zaželjenostjo dolgoživostnih tehnologij. Ali obstajajo razlike glede na starost, spol, izobrazbo in dohodkom v starizmu pred in po predstavitvi dolgoživostnega scenarija? Starizem negativno vpliva na psihološko in fizično dobrobit posameznika, ki je podvržen tovrstnim sodbam. Povezuje se z nižjo samopodobo in vpliva na percepcijo posameznika o samem sebi. Negativni pogledi na staranje lahko poleg kvalitete vplivajo tudi na samo dolžino življenja. Čemu pa služi starizem? Razne teorije poudarjajo psihološki pomen starizma, ki lahko posamezniku služi v funkciji obrambe ega. Kaj to pomeni in kako bi lahko starizem zmanjšali v prihodnosti?

Pravica vseh do zdravja pomeni med drugim enako dostopnost do najboljše možne zdravstvene obravnave, pri čemer je nedopustno določati zgornjo starostno ali katerokoli drugo mejo, ki bi dostopnost omejevala. Čeprav WHO zaradi velike ogroženosti starejših ljudi priporoča zdravljenje bolnikov s Covidom 19 v bolnišnici, smo v Sloveniji sprejeli protokol, po katerem so kriteriji za sprejem v bolnišnico pri starejši osebi enaki kot pri mlajši osebi. Poleg tega so posebni konziliji še pred okužbo ocenili in razporedili vse stanovalce domov na take, ki jim splošno zdravstveno stanje omogoča zdravljenje v bolnišnici, in na take, za katere je primerno samo paliativna nega v domu. Menim, da je ta protokol prispeval, da je med vsemu umrlimi za Covidom 19 v državi več kot 80 % stanovalcev domov, kar je med evropskimi državami daleč največ, čeprav je okužba vdrla samo v 12 od 102 domov, in da je večina stanovalcev umrla v domu kljub temu, da so bile bolnišnice le tretjinsko zasedene. V razpravi bom prikazal možne vzroke za velik davek, ki so ga plačali oskrbovanci domov za stare v večini držav. Menim, da gre za starizem na različnih ravneh, ki so v skupnem učinku pripeljale do diskriminacije oskrbovancev v domovih za stare. Res je, da za bolezen, ki jo povzroča Covid 19, še nimamo zdravil, lahko pa zdravimo kronične bolezni, pogoste pri starejših, ki se ob okužbi lahko dramatično poslabšajo in privedejo do smrti.

Pluripotentne matične celice so eden nosilcev obrambe telesa in gradnikov njegovega obnavljanja. Glavni značilnosti teh celic sta zmožnost preoblikovanja v katerokoli drugo telesno celico ter podpora telesnemu imunskemu sistemu. V procesu staranja število matičnih celic v telesu upada, kakor tudi njihove lastnosti. V zreli dobi odvzete in gojene matične celice shranimo v biobanki in s tem ohranimo njihove lastnosti. Po napolnjenem 60. letu lahko lastniku z njimi uspešno upočasnjujemo procese staranja in ohranjamo njegovo vitalnost.

Ob intenzivnem staranju prebivalstva in podaljševanju življenjske dobe v vseh družbah sveta, predvsem pa v zahodnih, postaja vse pomembnejše vzpostavljanje pozitivnega odnosa do starejših. Kljub dejstvu, da je starost lahko zdrava in produktivna, je diskriminacija starejših žal globoko zakoreninjena v kulturo sodobnih družb. Pri prenašanju mitov in (negativnih) stereotipov med generacijami ima družina s primarno socializacijo pomembno vlogo. Cilj raziskave je bil preučiti vlogo družine pri oblikovanju negativnih stališč do starejših ljudi v slovenski postmoderni družbi. Na osnovi teoretičnih socioloških pristopov o starizmu smo obravnavali nekatere mehanizme povezane z družino, ki nakazujejo razlike v odnosu do starejših med mladimi. V raziskovalni vzorec smo zajeli 1234 anketiranih mladih, v starosti od 15 do 29 let (M = 19,1, SD = 3,1) na območju severovzhodne Slovenije. Rezultati analize empirične raziskave so pokazali, da tip družine ne vpliva na stopnjo starizma. Veliko bolj pomembni mehanizmi, ki vplivajo na stopnjo starizma so vzgojni slogi v družini in medgeneracijski odnosi.

Kakšen interes za podaljševanja življenja med Slovenci oziroma koliko bi za to plačali? Glede na rezultate naše raziskave bom predstavil koliko denarja smo Slovenci pripravljeni nameniti za tehnologije, ki omogočajo podaljševanje življenja, in od česa je to odvisno. Iz teh podatkov sem izračunal najmanj koliko je velik potencialni trg dolgoživostnih tehnologij v Sloveniji. Nato bom še predstavil, zakaj bi lahko imela država interes za tehnologije, ki omogočajo podaljševanje življenja.

Zaželenost v svojem jedru pomeni hotenje nečesa ali začutiti željo po, v našem primeru, začutiti željo po uporabi dolgoživostnih tehnologij, razumljene kot različne oblike biomedicinskih terapij, ki podaljšujejo zdravo življenje. Analiza stopnje zaželenosti naše raziskave se kaže kot pomemben del interpretiranja izsledkov. Poleg ekonomske dimenzije, je celosten pogled mogoč le, če usmerimo naš pogled tudi v pripravljenost na uporabo tovrstnih tehnologij med prebivalstvom. Kaj za človeka pomeni zdravo življenje? Naj bo cilj javno angažiranega prebivalstva tudi zagotovitev dostopnosti dolgoživostnih tehnologij? V prispevku bodo predstavljeni izsledki naše ankete, razdeljeni v tri temeljne sklope: (1) izražanje hotenja, (2) izražanje pripravljenosti in (3) želja po deležnosti.

Starejši so bili v starih kulturah spoštovani zaradi njihovih dragocenih izkušenj. V postmoderni družbi pa njihove izkušnje izgubljajo na pomenu, zato so vedno manj cenjeni. Veliko ljudi se izogiba spoznanju, da bodo enkrat stari in potrebni pomoči, saj za njih to prinaša negativne situacije. Zaradi pomanjkanja znanja o staranju in izkušenj s starejšimi le-ti doživljajo negativen odnos in predsodke, ki so podlaga za diskriminacijo starejših v slovenski družbi. Tudi zato, ker se starejši obravnavajo kot enovita družbena skupina, kjer je individualnost posameznika izbrisana. Tako so starejši razumljeni kot nemočni in oslabeli, okorni in z malo znanj, mlajši pa močni, dinamični, aktivni in kreativni. Takšna mišljenja pa ustvarjajo že zaznan prepad med generacijami. Posebna vrsta diskriminacije starejših pa je upokojevanje in izrinjanje starejših s trga dela, ki so »podprti« z uvajanjem e-tehnologij, s katerimi pa starejši ne znajo delovati, saj v času njihove mladosti interneta in sodobnih tehnologij ni bilo. Kljub temu veliko starejših še želi participirati na trgu dela in uresničevati aktivno in produktivno staranje. Sam koncept aktivnega staranja izhaja iz prepoznavanja človekovih pravic starejših in na načelu ZN o neodvisnosti, dostojanstvu, oskrbi, udeležbi in samouresničevanju starejših. Usmerja strateško načrtovanje od na potrebah temelječega pristopa do pristopa temelječim na pravicah. Prav slednji pa poudarja pravico ljudi do enakih možnosti in enake obravnave na vseh področjih, torej tudi na trgu dela, ker prepoznava pravico ljudi do enakih možnosti, podpira njihovo odgovornost, da se udeležujejo vseh delovnih aktivnosti v skladu z njihovimi kompetencami, znanjem, usvojenimi veščinami.

Pri vključevanju na trg dela pa starejši doživljajo težave, zato je vloga socialnega gerontologa zanje pomembna. Pomaga jim, da uresničujejo svoje delovne sposobnosti v skladu s svojim telesnim, socialnim, duševnim in siceršnjim počutjem, da še delajo s skladu s svojimi potrebami, željami in zmožnostmi. Hkrati pa socialni gerontolog sodeluje z delodajalcem, ki je zavezan, da starejšim omogoči ustrezno zaščito, varnost pri delu, oskrbo in pomoč, če jo seveda potrebujejo. Pri tem so delodajalci zavezani še, da zaposlenim ohranjajo avtonomijo in neodvisnost starejšega zaposlenega kot posameznika. Ker je v delovni organizaciji v uresničevanju povedanega nemalokrat je medgeneracijska solidarnost v luči medsebojne odvisnosti zaposlenih na preizkušnji, socialni gerontolog z znanjem občutno prispeva k integraciji zaposlenega starejšega v delovno okolje. Tudi zato, ker mu zagotavlja občutenje družbene koristnosti in prispeva k njegovi pozitivni samopodobi.